Društvo pohodnikov

Klub 4000+

Logo 4000+  Logo:  KLUB 4000+

Klub smo ustanovili člani Društva pohodnikov, ki smo se leta 2014 prvič povzpeli nad 4000 m visoke vrhove Monte Rosse v Švici in tam razvili občinsko zastavo.                                             Vanj se bo lahko včlanil vsak naš planinec, ki je končal Slovensko planinsko pot (transverzalo) in se je povzpel na gorski vrh, visok več kot 4000 m.

 

771518

 

1.Odprava – Monte Rossa, Italija/Švica

(18.07. – 20.07.2014)

??????????

Zgodovina: O tej čudoviti veličini snega in ledu in vsej lepoti kraljujoči drugi najvišji gori v Alpah je dr. Julius Kugy spisal prečudovito knjigo z naslovom BOŽANSKI NASMEH MONTE ROSE. Pogorje MONTE ROSA se ponaša z več vrhovi, višjimi od 4000m: z najvišjim DUFOURSPITZE (4638m), NORDEND (4612m), ZUMSTEINSPITZE (4563m), SIGNALKUPPE ali PUNTA GNIFETTI (4561m), PARROTSPITZE (4432m), LUDWIGSHOHE (4342m), SCHWARZHORN (4321m), PIRAMIDE VINCENT (4215m).. (Novejše meritve malo odstopajo od navedenih.) Ponaša se tudi z šestimi visokimi prelazi, ki obdajajo te vrhove. To so: das Jagerjoch(Lovski preval 3910m), kot severna meja gorskega sklopa der Silbersattel (Srebrno sedlo 4517m), der Grenzasattel (Mejno sedlo) ali Colle Zumstein (Zumsteinov preval 4452m), Colle Gnifetti 4454m, das Lysjoch(preval Lys 4153m), kot južna in Col Sesia 4299m, kot jugovzhodna meja. Srebrno sedlo je najvišji prelaz v Evropi, na Signalkuppe ali Punti Gnifetti pa je najvišje ležeča koča v Evropi, Capanna Margherita (4554m), ki leži na meji med Italijo in Švico.

Opis poti: Po celotedenskem spremljanju vremena, je naposled prišel petek, ko smo se zgodaj zjutraj odpravili osvajat (skoraj za vse) prve 4-tisočake. Za odpravo se nas je odločilo 9. S kombijem je prvi prišel Marko, ki je v Šentjurju pobral še Mileka, Marto, Nežo in Marjana, nato v Štorah Valterja in mene(Rajko), v Arji Vasi Jožeta in še v Lukovici Majdo. Z vožnjo smo nadaljevali do mejnega prehoda Fernetiči, po Padski nižini in dolini Aoste do mesta Alagna Valsesia(1212m). Tu smo parkirali, se okrepčali še enkrat preverili opremo in se podali proti žičnici. Odpeljali smo se do prve postaje PIANALUNGA(2046m), nato naprej z gondolo do postaje PASSO DEI SALATI(2791m), prestopili v drugo gondolo in izstopili na zadnji postaji PUNTA INDREN (3260m). Razgled iz gondole je bil prečudovit. Taleči sneg in led sta naredila naravne slapove, ki so v vsej svoji lepoti kazali, da je pod ogromno količino ledu in snega tudi skala. Počutje je kljub hitri spremembi višine ostalo dobro.  Začeli smo z vzponom proti našemu prvemu cilju koči CAPANNA GNIFETTI(3647m). Ta del poti ni bil tehnično zelo zahteven. Smo pa v steni naleteli na nekaj italijanskih navez, ki se niso najbolje znašli. Da smo jim naredili prostor smo ubrali obhodnice po nezavarovani poti, kar pa s tako težo(nahrbtniki so imeli v povprečju 18 kg) ni bilo lahko. Kljub temu se je vse dobro izšlo. Do naše koče smo hodili 1,30 ure, se razgledali naokoli in uživali v prelepi panorami večnega ledu in snega.       V koči Gnifetti smo imeli rezervirano sobo. Ko smo uredili vse potrebne formalnosti in dobili sobo, smo se nastanili in razpakirali nahrbtnike. Del odprave se je podal na aklimatizacijo do sedla LYS in naprej do prvega štiritisočaka Piramide Vincent (4215m), ostali pa so se pripravljali na naslednjednevno turo, pripravili in pregledali opremo in opremili nahrbtnike z najnujnejšim za drugi dan. Ledenik nad kočo je bil v večjem delu dobro zalit, kljub temu pa je postregel z kar nekaj zahrbtnimi razpokami. V približevanju 4000 m nadmorske višine nas je večina prvič občutila omejitve, ko vzpon na vrh ni odvisen več od kondicije, želje in motivacije. Vrh Piramide Vincent (4215m) so dosegli Jože, Majda, Milek in Rajko. Sledil je hiter sestop v kočo in opazovanje počutja, ki se razen manjših glavobolov in kakšnega aspirina ni slabšalo. Večerja, smeh, nasploh dobro počutje ekipe je izboljšalo še tiste malo višinske težave. Sledilo je spanje, budilka ob 5 uri, zajtrk, lepo sobotno jutro, temperatura -3°C. Že pred 7 uro smo bili v navezah in na poti proti sedlu Lys, ter vršnjim vrhovom Monte Rose. Dolga pot čez ledenike, ki se le počasi vzpenjajo je načenjala voljo nekaterim, počutje pa je bilo veliko boljše, hitra aklimatizacija prejšni dan je uspela. Višino smo čutili, kot rahel pritisk v nosu in blag glavobol. Občudovali smo prelepe obrise sonca in snega, ki sta tvorila neverjetno svetlobo in igro senc. Desno se je bohotil vrh Piramide Vincent (4215m), levo naprej smo zagledali vrh Zumsteinspitze (4563m), daleč na zahodu pa se je lepo videl Matterhorn (4475m). Po štirih urah hoje smo prišli do Zumsteinspitzovega prevala, odločili smo se, da splezamo najprej na Zumsteinspitze (4563 m). Vkopali smo nahrbtnike v sneg in se opremljeni s cepini in derezami podali proti vrhu. Zumsteinspitze je ponudil lep zračen vzhodni greben, ki je zadnjih 50 metrov skalnat, kjer vsaj za nekaj časa pozabiš na pomanjkanje kisika. Na vrhu smo bili ob 11.15 uri, kjer smo se slikali in nazdravili. Krasni razgledi z vrha so poplačali naš trud. Vreme pa se je na hitro spremenilo, spustila se je megla, pihal je mrzel severnik. Sestopili smo po grebenu, do naših nahrbtnikov in formirali kolono. Odločili smo se, da se vzpnemo še na Signalkuppe (4554 m), kjer stoji najvišjeležeča koča v Evropi, Regina Margherita, kjer sta tudi laboratorij in observatorij.             Tu smo se okrepčali z zelenjavno enolončnico, naredili nekaj posnetkov in sestopili po zelo strmem pobočju proti našemu tretjemu cilju, vrhu Balmenhorna (4167m). Na tem vrhu je kip jezusa in bivak. Meglo smo pustili v višavah, tako da smo tu ponovno imeli sonce, so se nam pa od zahoda približevali nevihtni oblaki. Po sestopu smo se hitro podali proti naši koči Capanni Gnifetti, kamor smo prispeli ob 15.30 uri. Po krajšem počitku, pregledu in čiščenju opreme, pa se je že ob 16.00 sprostila močna nevihta s sodro. Mi pa smo bili, k sreči že pod streho, zelo veseli, da nam je tura tako lepo uspela. Malo smo proslavili, naredili analizo ture in povečerjali. Nedeljsko jutro je bilo popolnoma drugačno od sobotnega – megla, sneg, sodra, sren, dež. Vse to pa je spremljalo še močno grmenje in bliskanje. Po zajtrku smo se odpremili do žičnice na sedlo Punta Indren. Počakali smo pravi trenutek, da se je ozračje malo umirilo in šli mimo koče Mantova (3498m), ki smo jo pri vzponu zaobšli čez steno. Vožnja v dolino je potekala tekoče, prestopali smo iz gondole v gondolo in prišli v dolino. Najprej smo se preoblekli, Marjan pa je odšel po kombi in prišel po nas do žičnice. Naložili smo vso opremo in se vkrcali. Kmalu je spet posijalo sonce, mi pa smo se polni, lepih vtisov odpeljali domov.                                        Odprava je v vsem popolnoma uspela, prve izkušnje nad 4000 m, 4 osvojeni vrhovi nad 4000 m, brez večjih aklimatizacijskih težav, dovolj lepega vremena in seveda nepozabna doživetja.

Na Monte Rosi smo bili: Milan Javornik-Milek, Marta Močivnik, Neža Močivnik, Marko Artič, Marjan Marzidovšek, Jože Polanšek, Majda Prelec, Valter Jelen in Rajko Grosek.

 

2.Odprava – Chamonix-Mont Blanc(4810m), Francija

(19.08. – 22.08.2015)

??????????

Po vseh pripravah je naposled le prišela sreda, 19.avgusta 2015, ko smo se zgodaj zjutraj odpravili osvajat najvišjo goro Alp, Belo goro – Mont Blanc.

Za odpravo se nas je odločilo 8. Šli smo z dvema osebnima avtomobiloma. Zanimivost odprave je bila, da smo bili iz vseh koncev Slovenije! Po 8 urah vožnje preko Italije, smo prispeli v Chamonix du Mont blanc.

Popoldan smo si malo ogledali samo mesto, prestolnico alpinizma in se psihično pripravili za osvojitev˝ bele gore˝. Skorajda nihče ne začne vzpona na Mont Blanc tako, da bi se na pot podal prav iz doline. Vsi, ki se odločijo za pot preko Gouterja, uporabijo zobato železnico Tramway du Mt. Blanc. Na vlak se lahko usedemo na začetni postaji v kraju Fayet (580 m), približno 10 km južno iz Chamonixa ali naslednjo postajo višje v St. Gervais (792 m), kjer je parkirišče večje. Iz vsega sveta smo se zjutraj zbrali na začetni postaji in videti je bilo strahospoštovanje do velike Bele gore na vseh obrazih. Med čakanjem se nas je lotil doslej neznan in zanimiv občutek. Seveda, podajamo se na najvišjo goro Alp. Po 1 uri vožnje z zobato železnico smo prispeli do končne postaje Nin D` Aiggle (2380m) in s prvim zastavljenim korakom pregnali vse čudne občutke. Tramway du Mont Blanc je zapolnjen skoraj do zadnjega kotička. Dolžina proge je 12,4 km, največji nagib 24 stopinj. Na 2380 m začnemo svojo turo. Od zgornje postaje železnice se pot v ključih zmerno strmo vzpenja po gruščnatem pobočju. Že dobro ogreti zagledamo znano turistično oblegano špičko Aiguille du Midi (3800m), kamor se lahko za 50,00 eur brez vsakega napora pripeljemo z gondolo. Srečujemo vesele in mrke obraze. Na vrh ne uspe priti vsem. Pred nami je še dober kos poti, cilj prvega dne pa je že viden – na vrhu skalnega roba čepi koča Refuge du Gouter (3817m). Koča Tete Rousse (3167m) stoji pod strmimi pobočji Aiguille du Gouter. Do same koče nam ni treba, pač pa prečimo ledenik Glacier Tete Rousse in se pričnemo strmo vzpenjati proti vrhu. Bivakirate lahko edino tukaj ob koči. Povsod drugje je nedovoljeno. Preden zagrizemo v zahodno steno Aiguille du Gouterja in premagamo 700 višinskih metrov, moramo prečiti še zelo nevaren ozebnik. To moramo storiti hitro in izjemno previdno, saj se po njem pogosto kotalijo skale in letijo kamniti izstrelki. Na obeh straneh čakamo, po poti dolgi cca 50m teče le eden. Od tu naprej je marsikdo občutil prvi glavobol, ki je opozoril na hitro vzpenjanje! Koča Refuge Aiguille du Gouter (3817 m) leži tik pod ledenim vrhom s tem imenom. Koča je povsem nova in v njej uveljavljajo red. Brez predhodne rezervacije ne morete prespati. Rezervirate pa lahko le en mesec prej… – pa veliko sreče in hitrih prstov – v pičlih minutkah poidejo prosta mesta.

Drugi dan, oziroma noč, že kmalu po polnoči, se začnejo prvi gorniki odpravljati proti vrhu in že zaradi hrupa nima smisla, da bi se še naprej mučili s slabim spanjem. Ob 1.30 uri smo vstali tudi mi, pojedli zajtrk, v kuhinji so nam pripravili topel čaj za v termovko, se oblekli, oblekli, oblekli… in ledeniško opremili (dereze, cepin, pas, naveza), ter šli za sojem lučk pred nami. Zunaj je mraz in veter kar močno piha. Vedno bolj nas zebe. V čevljih migam s prsti, tako da ni prehudo. Še v temi smo prispeli do bivaka Vallot (4362m) a se nismo ustavili. Bivak Vallot – stoji ravno tam, kjer se lahko gre malo v zavetje. Od tu naprej nekateri, zaradi slabosti ne morejo nadaljevati. Nadaljevali smo na ledeniško sleme, ki se strmo dviga proti vrhu. Doživeli smo vstajanje sonca nad 4500m! Vedno bližje smo cilju, veter nosi od derez presejan sneg… Na vrhu Mont Blanca, 4810m smo! Uspelo nam je!

Ko stojiš na vrhu, se zaveš, da ima vsak korak do vrha svojo vrednost. Občutka in lepote, ki smo jo doživeli na vrhu se ne da opisati. Noro, nepozabno, lepo, čudovito… Sledil je sestop iz vrha do zobate železnice, ki je trajal približno 6 ur. Glede na višince – 2500 m, smo bili kar na ˝tempirani˝, ker smo morali ujeti vlak za v dolino in ker je bil ravno petek, je bil precej poln turistov, ampak smo vseeno dobili mesto. V dolino smo prispeli ob 17:30 uri, kjer nas je naš šofer čakal z zasluženim, mrzlim pivom.

Zvečer smo si privoščili še pico za 15€ (navadno, da ne bo pomote) in veliko pivo za 8€ v predmestju Chamonixa, v centru je vse še za par € dražje. Vsi presrečni, zadovoljni in polni lepih vtisov smo se četrti dan zadovoljni vrnili v Slovenijo.      R.G.

 

3.Odprava – Saas Fee-Allalinhorn(4027m), Švica

(19.08. – 21.08.2016)

DSCN5901

Končno je prišel čas, ko se bomo odpravili proti Švici in njenim mogočnim goram. V petek 19. avgusta, se nas je pet članov odprave, Mateja, Metka, Marko, Valter in Rajko dobilo v Celju in se s kombijem, ob 22.00 uri, odpravilo na pot. Po dobrih dveh urah vožnje po avtocesti, smo bili že na slovensko-italijanski meji. Italija je kar dolga in ni ji videti konca, pa vendar veš, da si z vsakim prevoženim km bliže cilju. Pot je potekala, z nekaj vmesnimi postanki, povsem brez težav.          V jutranjih urah smo se preko prelaza Simplon pripeljali na prvi cilj, to je v mestece Saas Fee (1800 m), ki leži neposredno pod izteki ledenikov. Poleg tega so v mestu zanimive tudi stare hiše, ki ležijo na kolih – baje zaradi tega, da jih podgane ne morejo doseči. Parkirali smo na zavarovanem parkirišču in pozajtrkovali, nato pa se z opremo napotili peš proti žičnici, ki vozi do Felskina.(3000m). Torej, po skoraj 800km vožnje in nekaj malega vožnje z gondolo, smo bili že na snegu in jo veselo korakali proti prvemu cilju, to je koči Brittania Hutte (3030m). Po obilni večerji smo se kmalu odpravili k počitku, saj nas je naslednji dan, zgodaj zjutraj, čakala glavna tura na vrh Allalinhorna (4027m).                                                                                                  Pot na Allalinhorn je potekala z kar nekaj težavami. Zbudili smo se ob 2.30 uri, pojedli zajtrk, v kuhinji so nam pripravili topel čaj za v termovke, se oblekli in ledeniško opremili (dereze, cepin, pas, naveza), ter šli za sojem lučk odprav pred nami, ki pa so počasi izginjale, saj je bila še trda tema in za povrh še megla. Ker pot ni nič označena in tudi stopinj na snegu in ledu ni bilo videti, smo se malo težje orientirali. Ko je megla le malo izginila in se je začelo svitati, smo ugotovili, da se moramo usmeriti malo bolj desno, oziroma zahodno, proti velikemu in z ledeniškimi razpokami prepredenemu ledeniku Hohlaubgletcher. V navezi smo se prebijali preko nevarnih razpok in dosegli vrhnji greben Hohlaubgrata. Ozka pot po grebenu je postajala vse bolj strma, k sreči pa ni preveč pihalo. Daleč naprej, pod skalno pregrado, skoraj pod vrhom, smo videli kolono, ki je kar dolgo čakala na mestu. Ker je bilo videti, da je tam bolj malo prostora, smo tudi mi kar obstali v ozki stezi na grebenu. Kmalu je pripeljal helikopter in reševanje dveh ponesrečencev se je začelo. Ker je bilo to kar daleč od nas, ne vemo točno zakaj je šlo. Po kake pol ure čakanja na mestu, smo le lahko krenili naprej. Dosegli smo zahtevno steno in žleb pod vrhom, na kateri smo morali uporabiti kar nekaj znanja iz tehnike plezanja, sidrišče, vrvi… Ko smo vsi splezali skozi žleb, nas je čakalo do vrha, še samo nekaj sto metrov položnega grebena. In končno smo na vrhu, v prekrasnem sončnem dnevu! Po naporni poti smo bili poplačani, z razgledi, ki jih verjetno še nikoli nismo imeli. Okrog nas je bilo mogoče videti več kot štirideset vrhov višjih od 4000m, z Materhornom vred!                                                                                                                         Po prekrasni panorami, krajšem počitku in slikanju, smo se spustili preko sedla Feejoch do Mittelallalina (3500m). Od tu smo pa šli nazaj v dolino, v mestece Saas Fee, najprej z zobato železnico Metro Alpin in nato z žičnico Alpin-Express. Malo smo si še ogledali mestece in se vsi srečni z lepo, doživeto turo odpravili proti domu.

Rajko Grosek

 

4.Odprava – Bolivija, treking in vzpon na Huayna Potosi(6088m), Bolivija

(08.07. – 28.07.2017)

BOL (298)

Moja gorniška želja je bila že dolgo, da bi enkrat v življenju stopil višje od 5000 metrov. Tako je prišel čas, da sem se letos odločil, da to izpeljem. Odločal sem se med Damavandom(Iran) in Huayno Potosi(Bolivija). Na koncu je prevladalo nekaj, bolj daleč in še višje, to je potovanje po Boliviji in vzpon na 6088 m visoko goro Huayna Potosi.

Bolivija ima izjemno pokrajino, superlativi v svetovnem pomenu: La Paz – najvišje ležeča prestolnica, z najvišje ležečim letališčem, Potosi – najvišje ležeče mesto z rudnikom srebra na 4200 m, Coroico – najnevarnejša cesta, Uyuni – največje slano jezero, Titicaca – najvišje ležeče plovno jezero, po drugi strani pa še nižjeležeče porečje tropske Amazonije in še in še… Vsi ti superlativi nas izzivajo in vabijo, da jih obiščemo. Bolivija nam jemlje sapo, ne le zaradi krasnih razgledov, temveč tudi zaradi redkega zraka, saj so skoraj vsi kraji, ki jih obiskujemo na višini okoli 4000 metrov, vrhovi gora pa segajo tudi preko 6000 metrov.

V četrtek, 6.julija ob polnoči, smo se zbrali v Ljubljani in se odpeljali do italijanskega letališča v Bologni. Skupina 16 članov odprave, smo potem poleteli preko letalič Madrid in Miami, do mesta Santa Cruz v Boliviji, kamor smo prispeli v soboto, 8.julija zjutraj. Čeprav je na tem koncu sveta bila zima, je bilo prijetno toplo, ko smo izstopili.

Po ogledu mesta Santa Cruza smo se še isti dan popoldan odpravili na 12-urno nočno vožnjo do mesta Sucre, ki leži na višini 2800m in je po ustavi glavno mesto Bolivije. Tu smo si poleg samega mesta ogledali še prave pravcate stopinje dinozavrov. Zaradi tektonskih premikov so se tla, kjer so nekoč hodili ti velikani, dvignila in zdaj je to ogromna stena, stopnje, ki so kot sledi, smo si ogledali lahko čisto od blizu. Zanimivi so bili tudi kipi dinozavrov v naravni velikosti, res smo si lahko predstavljali, kako ogromni so bili nekateri.

Iz Sucreja smo se po ovinkasti cesti, v starem avtobusu, peljali do najvišje ležečega mesta na svetu Potosi. Mesto leži pod goro Cerro in se dviga po njej. Tu smo si ogledali muzej koke in samo mesto. Znano je predvsem po rudniku srebra, ki je na višini 4200 m in deluje še danes.  Življenska doba rudarjev v tem rudniku je pod 40 let. Rudnik smo si tudi ogledali, a preden smo vstopili in šli po rovih, smo se oblekli v rudarska oblačila in poskusili njihovo žganje z 90 % alkohola. Po ozkih, zaprašenih rovih smo se stežka prebijali, saj je tudi dihanje na taki višini otežkočeno. Razmere v rudniku so res zastrašujoče.

Naslednji dan smo šli naprej, do mesteca Uyuni, ki je bilo nekoč trgovska postojanka, danes pa živi le od turizma. Najprej smo si ogledali pokopališče vlakov, nato smo pot nadaljevali, in ko smo prispeli do velikanske ravnice, nas je zaslepila belina sonca, ki se je odbijala od belih tal. Salar de Uyuni je namreč ravnina iz soli, ki je velika kar za polovico Slovenije. Ogledali smo si hotel, zgrajen iz soli, ter se sprehodili po samem jezeru. V bližini je tudi postavljen kip, ki spominja na dirko Pariz-Dakar, ki je potekala tu mimo. Nato smo se popeljali še do čudovitega otoka kaktusov. Pravzaprav ga zdaj ne obdaja voda, temveč sol, vendar se zdi, ko si na njem, da so džipi kot čolni parkirani ob njem. Na obrobju Salarja stoji nekaj hotelov iz soli, v enem smo tudi prespali.

Naslednji dan smo šli na tridnevni safari z džipi. Vozili smo se mimo več lagun, puščav, vulkanov, gejzirjev. Pri enem termalnem vrelcu, na višini skoraj 5000 m smo se tudi kopali!, Videli smo flaminge, rdeče jezero in puščavo Salvadorja Dalija, ki je polna kamnitih gmot, ki izgledajo kot kreacije tega slikarja. Celotna tridnevna izkušnja je res nepozabna in tudi naporna pot nazaj v Uyuni je pozabljena ob vsem videnem!

Iz Uyunija smo se z nočnim busom zvečer, odpeljali v mesto La Paz, kamor smo prispeli zgodaj zjutraj. La Paz je administrativno glavno mesto Bolivije in se razprostira na višini od 3600 m do 4000 m. Nastanili smo se v hotelu in si ogledali mesto. Res zanimive so tu ženske, ki se jim špansko reče cholite, oblečene so v nekakšno bolivijsko nošo, najbolj zanimiv dodatek pa je majhen, ponavadi črn klobuček na glavi.

Naslednji dan smo odšli na tridnevni treking. Z avtobusom smo se odpeljali v Cordillero Real, do pastirske koče na višini 4200m. Tam so lokalni vodniki natovorili opremo za taborjenje na osle, mi pa smo z nahrbtniki nadaljevali do prvega tabora. Prenočili smo v šotorih, kjer nas je ponoči precej zeblo. Drugi dan trekinga smo hodili dobrih 8 ur in prečkali dva prelaza na višinah okrog 5000m, vmes smo, na redkih zelenicah, videli veliko lam in ovac. Treking smo naslednji dan nadaljevali do prvega baznega tabora na višini 4.750m, kjer smo prespali v bivaku. Naslednje jutro pa smo nadaljevali, otovorjeni z vso opremo, tudi tisto, ki so jo prej nosili osli, z vzponom do drugega baznega tabora, oziroma zavetišča na 5130m. V dobrih dveh urah smo prišli do koče, ki stoji na koncu skal oziroma na začetku ledenika. Stavba je bila preprosta, kjer smo lahko prespali in se okrepčali. Po zgodnji večerji smo šli takoj spat, saj nas je sredi noči že čakal vzpon na vrh. To noč nismo skoraj nič spali. Jaz sem dvakrat skoraj zaspal, nato pa se zbudil hlastajoč za zrakom, saj na 5100m pač ni kisika na pretek. Ob pol enih ponoči pa smo že vstali in nekaj malega pojedli, se opremili v ledeniške naveze; dereze, cepin, lučka, plezalni pas, vrv, pa dve plasti hlač, dve plasti rokavic, kapa, čelada… Ob 1h smo krenili na vrh. Zapičiš cepin v sneg in greš naprej proti cilju, z zavedanjem, da te čaka še kar nekaj dobrih ur hoje po poti, ki ni ravno sprehod. Popade te rahla kriza, ki jo moraš prebroditi. Ne morem dovolj povdariti, kako je bilo naporno. Hodiš kot zombi in občutek imaš, da telo ne zmore več, glava pa ti govori: “Še malo, še čisto malo, saj bom …” V 5 urah smo naredili cca. 1000 višinskih metrov, v povprečju 200m na uro. Bolj kot smo bili proti vrhu, bolj smo bili “fertig”. Z zadnjimi močmi smo se nekako privlekli na vrh, kjer smo nato vsi kakšnih 5 minut obsedeli na tleh v tišini. Nismo mogli verjeti, da nam je uspelo. Bravo mi! smo si rekli. Po fotografiranju smo se isti dan spustili do prvega baznega tabora na višini 4750m, in se potem z avtobusom odpeljali v mesto La Paz. Seveda smo potem, zvečer, nazdravili na srečen vzpon! Iz La Paza smo šli naslednji dan še na izlet v Tiwanako, pomembno predkolumbovsko arheološko območje v Boliviji in si ogledali predinkovske ruševine.

In že je bila na vrst naslednja pustolovščina, »cesta smrti«. Najnevarnejša cesta na svetu si je ta nelaskavi naziv prislužila s številom ponesrečencev. Makadamska, le kake tri metre široka cesta, je vsekana v tako strma pobočja, da se ti zvrti, že ko jo gledaš od daleč. Promet je dandanes redek, a teče tako, da vozila, ki gredo navzdol, vozijo po levi, prepadni strani ceste. Prepadi pa so globoki tudi do 600 metrov in povsem navpični! Tu smo se peljali s kolesi, na koncu pa še z avtobusom, s katerim se tukaj ne bi več peljal za nič na svetu, saj smo včasih, na kakem ovinku, dobesedno viseli v zraku nad prepadom. Sam spust s kolesi pa smo pričeli na višini 4700 metrov, končali pa 64 kilometrov dlje in na 1200 metrih nadmorske višine. 3500 metrov višinske razlike spusta! Občutki in razgledi med kolesarjenjem nad prepadi po ovinkasti cesti so izjemni, ne da se jih opisati!

Od tu smo pot nadaljevali z nočnim busom do mesta Rurrenabaque, ki leži v tropskem pragozdu porečja Amazonije, na višini okrog 200m, kjer se začne bolivijski nacionalni park Madidi. Z avtomobili smo se potem odpeljali v pampo na tridnevni »treking«. Nastanili smo se v lodgu, v močvirnatem delu porečja. Hiške so na kolih, vsaj meter od tal, zaradi nevarnosti aligatorjev in kač. S čolni smo si ogledali močvirnato džunglo, živali v njej, lovili smo piranje, krokodile opazovali iz varne razdalje, kopali smo se v predelu z rečnimi delfini, lovili smo anakondo, ki pa se je k sreči skrila. In že je prišel dan, ko smo se bližali koncu našega potovanja. Odpeljali smo se na lokalno letališče v Rurrenabaque in od tu po 4o-tih minutah, z letalom prispeli v La Paz. Preden smo pristali smo občudovali vrhove bližnjih gora, ki so bile s svojimi 6000 metri in več ves čas leta skoraj nad nami.

Naslednje jutro nas je čakal le še odhod na letališče v La Pazu in vrnitev domov. Tako se je končalo eno izjemno doživeto, nepozabno avanturistično potovanje.

Rajko Grosek